Zgodba, ki se piše že od leta 1985

Nekatere gostilne nastanejo iz poslovne ideje. Naša je nastala iz poguma, ljubezni do gostoljubja in želje po novem začetku.

Zgodba Gostišča Sobočan se je začela že pred letom 1985, daleč od doma.

Moja starša, Franc in Pavla Sobočan, sta takrat živela v Nemčiji, kjer sta na najprestižnejši ulici Stuttgarta vodila kar dve gostilni hkrati.

Kljub življenju, ki sta si ga ustvarila v tujini, ju je srce vleklo domov. Leta 1985 sta se zato odločila za velik korak: zapustila sta Nemčijo, se vrnila v Slovenijo in začela iskati prostor, v katerem bi lahko nadaljevala tisto, kar sta najbolje znala.

Našla sta ga tukaj.

Začetki niso bili preprosti. Za vsem, kar so gostje videli na mizi, so bile dolge ure dela, neprespanih noči, številna odrekanja in veliko vztrajnosti.

Moja starša pa sta verjela v preproste stvari: v dobro pripravljeno hrano, pošten odnos do gosta in vrata, ki so vedno odprta za vse ljudi.

Gostilna je tako počasi postajala več kot le njuna služba. Postala je njun način življenja.

Leta 1995 sta naredila naslednji veliki korak in gostišče razširila z dvorano, ki lahko sprejme do 100 ljudi. Istočasno sta uredila tudi sobe in apartmaje ter gostom ponudila možnost prenočitve.

Poseben občutek je opazovati, kako so skupaj z našim gostiščem odraščali tudi naši gostje. Nekateri so prvič prestopili naš prag še kot otroci, pozneje pri nas praznovali svojo poroko, danes pa se vračajo že z vnuki. Ob takšnih trenutkih se zavedam, da Gostišče Sobočan zanje ni bil le kraj, kamor so prišli na kosilo ali praznovanje, temveč prostor, h kateremu so se vračali skozi različna obdobja svojega življenja. Tako kot so oni postali del naše zgodbe, smo tudi mi postali majhen del njihove.

Leta 2016 je našo družino in gostilno zaznamovala težka izguba.

Umrl je moj oče Franc.

Z njegovo smrtjo nisem izgubil samo očeta. Izgubil sem človeka, ob katerem sem odraščal in od katerega sem se učil. Človeka, ki mi je pokazal, kaj pomenijo trdo delo, vztrajnost in iskrena ljubezen do ljudi.

Oče Franc je bil človek, ki je gojil posebno ljubezen do ljudi. Vedno je bil nasmejan, odprt in družaben.

Verjamem, da sem prav po očetu podedoval svojo družabnost, ljubezen do ljudi in veselje do gostinstva. Tudi sam se rad ustavim pri mizah, poklepetam z gosti in se z njimi nasmejim. Ob njem sem namreč odraščal z razumevanjem, da gostinstvo ne pomeni samo tistega, kar postaviš na mizo. Še bolj pomembni so prijazna beseda, iskren nasmeh in občutek topline, katero gost ob odhodu odnese s seboj domov.

Takrat sem prevzel Gostišče Sobočan in z njim vse, kar sta moja starša ustvarjala več kot trideset let.

Prevzeti družinsko gostilno ne pomeni prevzeti samo prostorov, kuhinje in vsakodnevnega dela. Pomeni prevzeti zgodovino. Ime. Spomine. Pričakovanja. Predvsem pa odgovornost, da nadaljuješ nekaj, v kar sta tvoja starša vložila skoraj vse svoje življenje.

To je bilo eno najtežjih obdobij mojega življenja. Časa, da bi se ustavil, skoraj ni bilo. Gostilna je morala živeti naprej. Vrata je bilo že nekaj dni kasneje treba znova odpreti, goste sprejeti in nadaljevati pot, ki sta jo začela moja starša.

Pri tem nisem bil sam. Ob meni je bila mama Pavla, ki je bila vsa ta leta očetu v oporo in je tudi po njegovi smrti ostala pomemben steber naše družine in gostišča. Njena pomoč, mirnost in vztrajnost so mi pomagale, da sem lahko prevzel odgovornost in nadaljeval delo, ki sta ga z očetom začela skupaj.

Dve leti po očetovi smrti sem uresničil svojo veliko željo in za gostiščem ustvaril poletni piknik PLAC. Na velikem, do takrat neizkoriščenem travniku za našimi prenočišči, tik ob sprehajalni poti ob Dravi, sem videl prostor z velikim potencialom — prostor, kjer bi se ljudje lahko družili in praznovali nekoliko drugače, sproščeno, v objemu narave.

Danes piknik plac oddajamo v najem in od zgodnje pomladi do pozne jeseni tam vsak konec tedna gostimo različna praznovanja.

Iz nekoč praznega travnika je tako nastal še en prostor, kjer se ljudje srečujejo, praznujejo in ustvarjajo spomine.

V teh letih je rastla tudi moja družina. Z ženo Anjo sva dobila Liama in Floro, z njima pa se je začelo novo poglavje — v Gostišču Sobočan danes odrašča že tretja generacija naše družine.

Njuna prisotnost in smeh napolnjujeta iste prostore, v katerih sta njuna babica Pavla in dedek Franc nekoč začela ustvarjati svoje sanje. Morda še ne razumeta povsem, koliko dela, poguma, ljubezni in tudi težkih trenutkov je skritih v teh prostorih. A nekega dne bosta vedela, da sta že od otroštva del zgodbe, ki se je začela z njunima babico in dedkom in se danes piše naprej tudi z njima.

Gostišče Sobočan zame nikoli ni bila samo navadna gostilna. Niti samo služba.

Tukaj vidim mamo in očeta, ki sta verjela v svoje sanje.

Vidim dolge delovne dni in nešteto trenutkov, ki so iz gostilne počasi ustvarili tudi naš dom.

Vidim prostor, v katerem ohranjamo tradicijo, a ne zato, ker bi se bali sprememb, temveč zato, ker vemo, na kako dragocenih temeljih gradimo prihodnost.

In vidim generacije gostov, ki so nam zaupali svoja praznovanja in najpomembnejše življenjske trenutke.

In ob vsem tem, kar je naša družina skozi leta vložila v Gostišče Sobočan, se zavedam tudi, da gostilne ne ustvarjajo samo njeni zidovi, hrana ali ljudje, ki v njej delamo. Gostilna zares zaživi šele z gosti.

Zato sem iz srca hvaležen vsakemu izmed vas, ki ste v vseh teh letih prestopili naš prag, sedli za našo mizo, pri nas praznovali, se vedno znova vračali in nas priporočili drugim. Prav vi ste Gostišču Sobočan dali življenje in omogočili, da se naša družinska zgodba piše še danes. Brez vas bi bila to le hiša z dolgo zgodovino. Zaradi vas pa je postala prostor, poln življenja, lepih trenutkov in nepozabnih spominov.

Od leta 1985 vas tako sprejemamo z isto željo, s katero sta vrata prvič odprla moja starša: da bi se pri nas dobro najedli, se počutili dobrodošlo ter odšli z lepim spominom in željo, da se kmalu znova vrnete.

Pri nas se bo za vas vedno našel prostor za mizo.

Prostor za pogovor, praznovanje, spomin in novo zgodbo.

In če želite, tudi deci domačega vina.

Dobrodošli v Gostišču Sobočan.